Štiri situacije v zadnjih dneh.

Prva situacija. Kličem našega uporabnika, kakšna je situacija z njegovim zdravjem. Ima namreč hude zdravstvene težave, možgansko anevrizmo, težave z jetri. Pravi, da ni ok, ampak da vseeno razmišlja, da bi prekinil bolniško. Ne more (pre)živeti z višino bolniškega nadomestila. Vprašam ga, kaj mu je nazadnje rekel zdravnik. Pove, da mu je rekel, da se lahko v tem trenutku že manjši fizični napor zanj konča tragično. Vsaka debata o pre-nizkih bolniških nadomestilih in plačah se tukaj konča.

Druga situacija. Kliče me žena našega uporabnika. Pove, da je njen mož pristal na urgenci. Ima hude krče v roki. Že od prej pa ima hude bolečine v hrbtu. Pove, da so mu zdravniki rekli, da bo lahko izgubil roko. On je delal. Ker “mora”. Razen njegove plače nimata nobenih sredstev. Tudi ona ima zdravstvene težave. Njega vprašam, kaj bo, če izgubi roko, že pred tem sem ga nekajkrat opozoril, naj se neha tako zafrkavati z lastnim zdravjem.

Tretja situacija. Poslušam pogovor sodelavke z našim uporabnikom. Ta ji razlaga, da ga zdaj nekaj časa ni bilo. Da je pristal v bolnici. Srčna kap. “Na srečo” ni bila “tako huda”. Pove, da je pred tem kar nekaj časa delal dve izmeni vsak dan, prvo je osem ur delal v eni kuhinji, nato takoj osem ur še v drugi. Pove, da so doma rabili denar, krediti pa to. Sodelavka mu je vljudno zabrusila: “Kaj pa bi od tebe imela tvoja družina, če bi te srčna kap vzela”?

Četrta situacija. Pred kratkim sem bil s sodelavko na obisku pri enem našem uporabniku v rehabilitacijskem inštitutu SOČA. Delavec je imel zastoj srca. Komaj je preživel, zdaj je v postopku rehabilitacije. Imel je precej sreče, saj je njegov sin slučajno pozabil denarnico in se vrnil domov, ko je njega doletel zastoj srca. Zdravniki so mu pred operacijo sicer rekli, da ga bodo poskusili rešiti, a da so možnosti kar majhne. Preživel je. V pogovoru nama je rekel, da je celo življenje samo delal. Cele dneve. Sobote. Nedelje. Vsak dan. A ko se mu je to zgodilo, in zdaj ko je preživel, da vidi, da ga ni denarja na svetu, ki bi nadomestil zdravje. In da je zdaj miren sam s sabo, da se trudi z rehabilitacijo, da ga veselijo obiski družine.

Iskreno sem že zdavnaj nehal šteti, kolikokrat sem od delavk in delavcev slišal besedo “moram”. Moram zdržati, tako pač je. Kaj naj. Moram delati najmanj 240 ur mesečno, pa še kaj zraven.

In točno za tem “moram” ostajajo uničena delavska telesa, na katera se nalagajo invalidnosti. Potem pa samo še bolj udari revščina. Da ne govorimo o spremljajoči socialni izolaciji, ko se tako fizično in psihično uničeni delavci preprosto tudi socialno zaprejo.

Dajmo že enkrat nehat s tem “moram” in se pogovorimo o tem, zakaj se preveč delavk in delavcev spravlja v takšne situacije, kjer zamenjajo svoje zdravje za višjo plačo.

Kajti preprosto ne bi smelo prihajati do takšnih situacij. Ne bi smelo prihajati do situacij, ko se recimo poklicni vozniki pogovarjajo med sabo o svojih zdravstvenihi težavah in zelo hitro ugotovijo, da imajo praktično vsi iste diagnoze, ali ko se čistilke pogovarjajo med sabo in ugotavljajo, da jejo iste protibolečinske tablete, da “zdržijo” svojo izmeno. In tako naprej.

Goran Lukić

Delavska svetovalnica

Včeraj so na dogodku Ambasade Rog njihovi predstavniki poudarili, da integracija pravzaprav ni zapletena. Je pa za delavce, ki delajo po 12 ur in živijo pri šefu v kleti – nedosegljiva.

Izkoriščevalski delodajalci na eni strani in nepredušna birokracija na drugi ne omogočajo integracije. Obenem pa tako odganjamo delavke in delavce, ki prihajajo v Slovenijo – mnogi na izrecno povabilo delodajalcev. Nekateri pridejo v Slovenijo iregularno, drugi regularno – v končni fazi pa so to delavke in delavci, ki jim država mora omogočiti dostop do delavskih in socialnih pravic.

V imenu Delavske svetovalnice je Goran Lukić na dogodku predstavil nekaj primerov iz vsakdana našega dela.

Primer 1: Tuji delavec zbira papirje za dovoljenje, potem ga delodajalec izkorišča, ni plačan ustrezno ali sploh. Ko delavec začne na to opozarjati, delodajalec samo pisno obvesti upravno enoto, da se delavec odreka dovoljenju, in ga vrže ven iz službene nastanitve. Upravna enota delavca v postopku ne obvešča po pošti, ampak prek oglasne deske – tega delavec seveda nikoli ne vidi. In preden bi se lahko pritožil, je njegovo dovoljenje za delo in prebivanje v Sloveniji pravnomočno razveljavljeno.

Primer 2: Delavcu delodajalec naloži 230 delovnih ur na mesec – v primerjavi z običajnih cca 160-180. Ker pa se je delavec zadolžil pri posrednikih ali kar delodajalcu samem, da je lahko prišel v Slovenijo – med 5.000 in 12.000 €, odvisno od izvorne države – se odloči te ure oddelati, kljub temu da presegajo zakonsko dovoljen okvir. Namesto da bi dal izredno odpoved in se zaposlil pri drugem delodajalcu, bo zaradi dolgov in slabega nadzora nad kršitvami tuji delavec po odplačilu dolga zapustil Slovenijo.

Prvi problem pri delavcih iz tujine tako niso »prevelike kulturne razlike« ali njihova predpostavljena »lenobnost«. To so delavci, ki so prisiljeni oddelati več, kot je zakonsko dopuščeno, posledično pa jim je onemogočeno spoznavanje družbe in jezika. Z včerajšnjim dogodkom smo skupaj izpostavili, da je prostora za izboljšave še veliko – tako pri upravnih postopkih kot pri nadzoru kršitev delavskih pravic.

Foto: Eva Mršnik

Podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje (za polnoletne družinske člane):

Primeri, ko potrdila o vpisu ni treba priložiti: če priložite spričevalo o uspešno opravljenem izpitu iz znanja slovenščine na vsaj vstopni ravni.

Za prošnje, vložene od 1. 11. 2024 dalje, je za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje uveden pogoj znanja slovenskega jezika na tako imenovani preživetveni ravni.

Za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje (na podlagi 5-letnega zakonitega neprekinjenega prebivanja v RS):

Če želite obiskovati neformalni program učenja slovenskega jezika na preživetveni ravni, morate na upravni enoti, kjer imate prijavljeno prebivališče, pridobiti Potrdilo o izpolnjevanju pogojev za udeležbo v neformalnem programu, ki ga izda upravna enota https://www.gov.si/drzavni-organi/upravne-enote/.

Za vložitev zahtevka na upravni enoti in izdajo potrdila boste morali odšteti 22,60 EUR. Pridobljeno potrdilo nato dostavite pooblaščenemu izvajalcu neformalnih programov učenja slovenskega jezika na preživetveni ravni, to je Didaktum. Jezikovni tečaji za posameznike, podjetja… | Jezikovni Inštitut Didaktum. Neformalni programi učenja slovenskega jezika na preživetveni ravni so za udeležence brezplačni.

Za več informacij glede izobraževalnih programov in tečajev vas napotujemo na spletno stran: Brezplačni tečaji slovenskega jezika – InfoTujci

Naslovna slika: Learning kids, hrum

Noseče delavke in starši sodijo pod eno izmed petih kategorij posebno zavarovanih delavcev. Sploh se varstvo kaže preko delodajalčevih možnostih odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kjer ta kategorija delavcev uživa najmočnejše varstvo izmed vseh, dodatno pa se zagotavlja varstvo zavoljo varnosti in zdravja pri delu, ki se odraža v večplastnih pravicah staršev in nosečih delavk, nekatere od njih pa zajemajo varstvo celo vseh delavcev in delavk.


Najširšo pravico predstavlja določba 148. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), ki kot splošno obveznost delodajalca določa, da mora na delavčev predlog o drugačni prerazporeditvi delovnega časa omogočiti delavcu lažje usklajevanje družinskih in poklicnih obveznosti oziroma da mora zavrnitev takega predloga pisno obrazložiti. Ta pravica ne pripada le delavcem in delavkam z otroki temveč tudi tistim, ki imajo obveznost do ostalih družinskih članov (npr. bolni starši).


Nadalje, varstvo, ki ga ponuja zakonodaja, pripada delavkam med in po nosečnosti, ter staršem. Varstvo te kategorije delavcev je urejeno v določbah zakona o delovnih razmerjih, zakonu o starševskem varstvu in družinskih prejemkih, zakonu o varnosti in in zdravju pri delu ter v Pravilniku o varovanju zdravja pri delu nosečih delavk, ki so pred kratkim rodile ter doječih delavk.

Po določbah ZDR-1 je prepovedano opravljanje del v času nosečnosti in dojenja, ki bi delavke izpostavilo okoliščinam, dejavnikom oziroma delovnim pogojem, ki bi lahko ogrozili njihovo zdravje in zdravje otroka.

Nadalje, v povezavi z nočnim in nadurnim delom za delavke v času dojenja oz. nosečnosti, zakon določa absolutno prepoved nočnega in nadurnega dela, če bi tako delo škodovalo njej, otroku ali zarodku. Staršem, ki negujejo otroka do 3 leta starosti, nudi pravico, da ne soglašajo z nočnim ali nadurnim delom, torej lahko delo opravljajo le, če se s tem predhodno PISNO strinjajo. Staršem samohranilcem, ki negujejo otroka mlajšega od 7 let, hudo bolnega otroka ali otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo, zakon prav tako daje pravico, da nočno in nadurno delo opravljajo le ob podaji predhodnega vsakokratnega pisnega dovoljenja.

Zakonsko določena je tudi pravica doječih delavk, zaposlenih za polni delovni čas glede odmora za dojenje. Te imajo, na podlagi potrdila specialista pediatra, pravico do eno urnega odmora za dojenje ter do nadomestila za ta čas, do 18. meseca starosti otroka.

Zakon določa tudi upravičence, količino ter način izrabe materinskega, očetovskega in starševskega dopusta, ki ga je delodajalec delavcem dolžan omogočiti, ter nadomestilo za le-tega.

Starši so poleg dopusta, pod pogoji iz zakona, upravičeni tudi do krajšega delovnega časa in do plačila prispevkov za socialno varnost zaradi starševstva. Pravico do tega lahko koristi eden od staršev naenkrat.

Pri varstvu v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zakon kategorizira 3 skupine varovanih oseb; nosečnice, doječe matere do 1. leta starosti otroka in starše, ki izrabljajo starševski dopust. Slednji so varovani pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi še dodatni mesec po vrnitvi na delovno mesto.


Zakon nudi tem delavcem varstvo v primeru vseh razlogov za odpoved delovnega razmerja, razen v primeru izredne odpovedi ter pri prenehanju delodajalca. V primeru redne odpovedi iz krivdnega razloga, mora delodajalec predhodno pridobiti soglasje inšpektorja za delo, brez tega odpoved ni zakonita.

Pomembno, ko govorimo o odpovedi je tudi razumeti razliko med tem, ali je pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen ali nedoločen čas, saj v primeru, da je pogodba sklenjena za določen čas, ki preneha po poteku časa, določenega s pogodbo, delavec ni upravičen do varstva. Varstvo je namreč nudeno le pred odpovedjo in ne pred potekom časa.

Za zaključek je pomembno poudariti, da je predpogoj za uveljavljanje vseh upravičenj in varstva, ki jih zakonodaja zagotavlja, nujna informiranost in predložitev ustrezne dokumentacije delodajalcu, pred in v rokih, ki jih zakon za to določa.


Vir naslovne slike: ciphr.com

Pravni nasvet in brošuro je pripravila Eva Mršnik.

Varstvo-v-casu-starsevstva-in-nosecnostiPrenos

Na današnji novinarski konferenci smo govorili o absentizmu – oziroma bolje rečeno prisilnemu prezentizmu na delovnem mestu.

Med našimi uporabniki na bolniških staležih zaznavamo vedno več primerov neustreznega vodenja postopkov s strani delodajalcev, osebnih zdravnikov, imenovanih zdravnikov ter pristojnih komisij – posledično so za delo nezmožni ljudje prisiljeni delati in poslabševati svoje zdravstveno stanje ali pa izgubiti službo.

Po celi verigi tekom postopkov so delavke in delavci izpostavljeni tveganju:

– slabi delovni pogoji, ki vodijo v preobremenjenost delavk in delavcev;

– pritiski delodajalcev po prisotnosti na delovnem mestu in pogosti primeri, ko ne izdajo poškodbenega lista;

– nepravilno izdajanje bolniškega staleža kot »bolezen« ali kot »poškodba izven dela«;

– popolna odsotnost opozarjanja na poklicno bolezen po celotni zdravniški strukturi (osebni zdravnik, zdravnik specialist, komisije ZZZS);

– frekventne neutemeljene prekinitve bolniškega staleža s strani imenovanega zdravnika in posledično dolg pritožbeni postopek, ki delavca velikokrat stane tudi celotnega dopusta, ker čaka na odločitev drugostopenjskega organa;

– izjemno dolge čakalne vrste na specialistične preglede in preiskave, katere imenovani zdravnik na koncu dostikrat ignorira;

– le občasni pregledi delavcev na pristojnih komisijah ZZZS.

Zaradi vsega navedenega napovedujemo ukrepanje z ustreznimi pravnimi sredstvi zoper odgovorne osebe na pristojnih organih ZZZS.

Spoštovane, spoštovani

Od danes, 2. 9. 2024, uvajamo nov način dela in sicer:

  1. Naše uradne ure bodo tako kot zdaj med 8. in 16. uro. V četrtek ne bomo imeli uradnih ur.
  2. Za vprašanja, informacije, reševanje težav, urgence bomo na razpolago izključno našemu članstvu.
  3. Za direktno svetovanje in pomoč članstvu v pisarni uvajamo termine. To pomeni, da nas vsak član lahko pokliče, nam piše na naše kontakte in se zmenimo za termin (01 43 41 293, brezplačna številka: 080 14 34; info@delavskasvetovalnica.si). Člani z dogovorjenimi termini bodo imeli absolutno prednost pri direktnem svetovanju in informiranju v naši pisarni.

Razlogi za nov način dela so naslednji:

Kar se tiče naših uradnih ur: v četrtek ne bomo imeli uradnih ur, zato da lahko sproti uredimo tekoče zadeve.

Kar se tiče razpoložljivosti izključno našemu članstvu: V zadnjem času namreč opažamo vse več klicev, kjer nam govorijo »saj ste brezplačna pravna pomoč«. Ne, mi nismo brezplačna pravna pomoč. Mi smo članska organizacija, namenjena za pomoč našemu članstvu. In če vsak dan toliko in toliko časa odgovarjamo na vprašanja nečlana, to preprosto ni pošteno do člana, ki nam vsak mesec plačuje članarino. Vsakdo, ki nas torej želi kontaktirati z vprašanji, težavo: seveda nam lahko pišete, nas kličete, a sodelovali bomo le na podlagi izpolnjene pristopne izjave.

Kar se tiče uvajanja terminov: način, da nam pogosto kdo »uleti« v pisarno z »nujno zadevo« zaradi katere mora naša svetovalka pustiti svoje tekoče delo, preprosto ni način.

Verjamemo, da razumete, in se vam zato še naprej zahvaljujemo za vaše zaupanje v naše delo za vas, spoštovane članice in člani.

Ali kako so se slovenski delodajalci pri napotovanju delavcev leta in leta izogibali odgovornosti za poškodbe svojih delavcev med delom v tujini …

Delavec je bil napoten na delo na gradišču v Nemčiji. Formalno je bil zaposlen pri slovenskem delodajalcu, vendar je delo na gradišču organiziralo nemško podjetje. Delavec je izvajal dela na višini dveh metrov po navodilih delovodje. Medtem, ko je delal z vibratorjem za beton, ga je udaril žerjav, ki je prenašal beton. Utrpel je poškodbe na obeh nogah.

Z žerjavom je upravljal zaposleni nemškega delodajalca, ki je po slovenski zakonodaji odgovoren za škodo, ki jo je njihov zaposleni povzročil. In tu se je zapletlo: kakšno odgovornost, če kakšno, nosi v tem primeru primarni slovenski delodajalec, ki je delavca napotil v Nemčijo?

Za varnost in zdravje pri delu je po Zakonu o delovnih razmerjih odgovoren (formalni) delodajalec. V primeru odsotnosti primarnega delodajalca pa je za našteto odgovoren tudi (dejanski) delodajalec, ki je prisoten na delovišču in dejansko organizira delo.

Toda slovenska sodišča so vzpostavila sodno prakso, ki odrešuje formalnega delodajalca, ko je delovišče, kamor je napotil delavce, pod nadzorom drugega delodajalca. Primer poškodbe pri delu, ki smo jo opisali, je iz leta 2017. Delavec se na koncu ni odločil za tožbo – ravno zaradi vzpostavljene sodne prakse.

Preskočimo v leto 2024: Ustavno sodišče odloča o odškodninski odgovornosti formalnega delodajalca v primeru delavca, ki je bil zaposlen kot pomožni ključavničar in opravljal monterska dela. Toženi formalni delodajalec ga je napotil na delo v Turčijo, kjer se je poškodoval – jeklena konstrukcija mu je zaradi prehitrega spusta strojnika, ki je upravljal viličarja, padla na roko in mu huje stisnila prst. Poškodba mu je onemogočila delo, saj prst ni gibljiv in ga konstantno boli. Odločil se je za tožbo, da uveljavi odškodnino. Vendar sodišča niso ugotovila odgovornosti formalnega delodajalca v skladu z dotedanjo sodno prakso. Zato je delavec vložil ustavno pritožbo.

Ustavno sodišče je aprila 2024 ugotovilo, da taka sodna praksa ni v skladu z določbo o varstvu dela iz 66. člena Ustave RS, saj omogoča, da se delodajalec, s katerim ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, popolnoma izogne izpolnjevanju obveznosti iz naslova zagotavljanja varnega in zdravega dela za napotene delavce. Ustavno sodišče je odločilo, da odgovornost nosita tako formalni kot dejanski delodajalec, s čimer naposled prekinja dolgoletno sporno prakso slovenskih sodišč.

Naslovna fotografija: “Construction Worker, Amsterdam” by mbrochh is licensed under CC BY-SA 2.0.

Mogu li prestati raditi na gradilištu ako je prevruće?

Sredi najbolj vročega poletja v zgodovini so v Agenciji 101 delavce na enem od ljubljanskih mega gradbišč osvežili in informirali obenem: z vodami s povezavo na informacijsko orodje gastarbaiter.si, ki so ga postavili v sodelovanju z Delavsko svetovalnico.

Dejstva so taka: 16 % delavcev v Sloveniji je tujih državljanov, z drugimi besedami, vsak šesti delavec v Sloveniji je tuji državljan.

Pogoste so jezikovne ovire in slabša informiranost o slovenski delovni zakonodaji na strani tujih delavcev, ki so podvrženi težnji k maksimalizaciji dobičkov lastnikov kapitala. Rezultat? Rastoč kup primerov neprijavljenih poškodb pri delu, preseganja zakonske omejitve nadur, nevplačanih prispevkov za zdravstveno, invalidsko in pokojninsko zavarovanje …

Akcijo so razširili tudi prek TAMTAM plakatov v Ljubljani.

Da na razbeljeni vročini ne bi bile le delavske roke, so na svetlo postavili tudi delavske pravice in poudarili, da delo na vročini ni samoumevno, ampak tudi to področje slovenska zakonodaja ureja. Ne samo za tuje delavce, ki s svojimi pravicami na žalost pogosto niso seznanjeni, delo v hudi vročini v teh dneh “ne pije vode” tudi za vse nas.

In kakšne so naše pravice? Vprašajte na www.gastarbaiter.si, za konkretnejše svetovanje in zastopanje pa vas na podlagi članstva vzamemo v obravnavo na Delavski svetovalnici – pišite nam na info@delavskasvetovalnica.si ali kličite na 01 43 41 293 (brezplačna številka: 080 14 34).

V Sloveniji so čistilci in sobarice pogosto med tistimi, ki jim delodajalci kršijo delavske pravice. Za minimalno plačilo lahko delajo tudi po več 12 ali več ur na dan. Včasih tudi na črno, brez pogodbe.

Zato vam ponujamo možnost, da izrazite solidarnost z delavkami in delavci, katerih šefi radi pozabijo nadure in obseg dela. Z delavkami in delavci, ki za minimalno plačilo skrbijo za vaše udobje. Z delavkami in delavci, ne glede na to kdo so, od kod prihajajo in kje so se rodili.

Na spodnji povezavi si lahko prenesete obesek za hotelsko kljuko, ki poleg vsem dobro znanega obvestila, skriva še skrito motivacijsko sporočilo v 9 najpogostejših jezikih tujih delavcev v Sloveniji in povezavo do AI informacijskega orodja gastarbaiter.si. Tam lahko delavci na ukaz dobijo informacije o slovenski delovni zakonodaji v kar 130 jezikih.

Med letošnjim počitnikovanjem v slovenskih hotelih lahko tako vzamete skrb za pravice tujih delavcev v svoje roke. Da z njimi ne bi pometali še naprej, ob odhodu iz hotelske sobe obesite to skrito sporočilo na kljuko vrat. Nagovorite jih v njihovem jeziku.

PRENESI OBEŠANKO

V skladu s sklepom meddržavne komisije o izvajanju Sporazuma o zaposlovanju državljanov Bosne in Hercegovine v Sloveniji je od 8. januarja 2024 v postopkih zaposlovanja delavcev iz BiH obvezna uporaba dvojezičnih pogodb o zaposlitvi, ki jih skleneta delavec in delodajalec. 

Ukrep je nujen zaradi boljše informiranosti in večje zaščite delavcev pred kršitvami delovnopravnega statusa, zaradi česar je ta ukrep predlagala in priporočila meddržavna komisija na seji 6. 12. 2023. 

Vir: Zavod RS za zaposlovanje

Slika: STA