Prejšnji petek smo si lahko prebrali novico o tem, da so Novomeški policisti okoli 14. ure prejeli obvestilo, da naj bi iz smeri Ljubljane proti Novem mestu voznik tovornjaka cisterne hrvaških registrskih oznak vijugal po cesti in ogrožal ostale udeležence v prometu. Takoj so se odzvali, kršitelja izsledili in ustavili. Med postopkom so ugotovili, da je voznik prekoračil dovoljeni čas vožnje, saj ni upošteval predpisanih odmorov in počitkov, na vozilu pa so bile nameščene neustrezne pnevmatike.
Očitno je šlo za (pre)utrujenega voznika. Prva raziskava o utrujenosti v komercialnem prometu na ravni Evropske unije v zadnjih 15 letih, ki jo je pred dvema letoma objavila Evropska federacija transportnih delavcev (ETF) pa medtem kaže, da v primeru tega voznika ne gre za osamljen primer, temveč pravzprav strukturen problem v celotni dejavnosti. Zgolj nekaj številk v nadaljevanju:
- Približno dve tretjini poklicnih voznikov se med vožnjo redno počutita utrujene (66 % anketiranih voznikov avtobusov; 60 % anketiranih voznikov tovornjakov).
- Približno četrtina oziroma skoraj tretjina voznikov je priznala, da je v zadnjih dvanajstih mesecih
vsaj enkrat zaspala med vožnjo (24 % voznikov avtobusov; 30 % voznikov tovornjakov). - Razgovori kažejo tudi, da vozniki na splošno ne želijo poročati o takih dogodkih, saj se bojijo, da bi lahko to imelo posledice glede njihove zaposlitve. Dejanski obseg te težave bi lahko bil veliko večji.
- 88 % anketiranih voznikov tovornjakov in 60 % anketiranih voznikov avtobusov je delalo več kot 40 ur na teden – kar je običajno v večini drugih sektorjevin poklicev– pomemben delež teh voznikov pa je delal več kot 50 ur na teden.
- Vozniki avtobusov in tovornjakov pogosto poročajo, da morajo tudi odmor namenjati dejavnostim, ki pomenijo »drugo delo« (kot je opredeljeno v zakonodaji EU, ki ureja ta sektor). To so naloge, kot so iskanje parkirnih mest, nadzor nad natovarjanjem in raztovarjanjem tovora ali natovarjanjem in raztovarjanjem potniške prtljage, pomoč potnikom pri vkrcanju in pri drugih dejavnostih, interakcija z odpremniki ali strankami in preučevanje poti. Posledično vozniki zelo pogosto preskočijo odmore, delodajalci pa jim največkrat naročijo, naj čas, porabljen za te dejavnosti, zabeležijo kot čas odmora.
- Številni vozniki, ki so sodelovali v naši anketi, so poročali o nerednih in nerealnih delovnih urnikih, izmenskem delu s pogostimi spremembami delovnega časa in počitka, 24-urnih delavnikih in nočnem delu, kar je vse v nasprotju s cirkadialnim ritmom človeškega telesa, kar povzroča nepravilne vzorce spanja in stres.
- Vozniki so prav tako povedali, da morajo delati v težkih in neugodnih okoljskih pogojih, ki prispevajo k utrujenosti – na pogoje, na primer vročino, mraz, hrup in mehanske vibracije v vozilu, pa tudi na zunanje dejavnike, kot so slabo vreme, slaba vidljivost, slabe ceste in gost promet. Poseben problem predstavlja vročina, saj je klimatska naprava v vozilih pogosto neustrezna in ne more dobro uravnavati temperature. Spanje voznikov tovornih vozil v kabini pogosto motijo pomanjkanje klimatizacije, nezaščitene hrupne avtoceste in strah pred ropi, ker manjka varnih parkirnih površin
Dve leti po objavi te raziskave torej beremo o na cesti vijugajočem vozniku tovornjaka. Le koliko je še takšnih (pre)utrujenih voznikov tovornjakov, avtobusov, kombijev?
