Danes ob 13h smo nevladne organizacije povabljene na »2. srečanje z ministrom za notranje zadeve Boštjanom Poklukarjem«. V vabilu na ta dogodek pa je bilo med drugim napisano, da nas vabijo k oddaji predlogov.
Na društvu Delavska svetovalnica, Društvu Ključ – center za boj proti trgovanju z ljudmi ter Društvu SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja smo se odzvali tako vabilu na srečanje kot tudi vabilu k oddaji predlogov. Tako smo skupaj pripravili predlog za spremembo 50. člena Zakona o tujcih, s katerim bomo pomagali žrtvam nasilja v družini, žrtvam spolnega nasilja, žrtvam trgovine z ljudmi kot tudi žrtvam nezakonitega zaposlovanja.
Izsek predloga sprememb 50. člena Zakona o tujcih (celoten tekst si lahko preberete TUKAJ):
Žrtve nasilja v družini težko zapustijo nasilni odnos. Zaradi posledic nasilja, družbenih pritiskov na ženske, da naredijo vse za ohranitev intimno partnerskega odnosa ali družine, strahu, občutkov krivde ter ekonomske ali statusne odvisnosti od povzročitelja nasilja, se v odnos tudi večkrat vrnejo. K temu, da se žrtve vračajo v odnose, kjer doživljajo nasilje, močno pripomore tudi sporočilo, ki ga dobijo od policije, kadar nasilje obravnavajo kot prekršek in ne kot kaznivo dejanje. Po izkušnjah nevladnih organizacij se to ob prvih prijavah zgodi zelo pogosto. Še pogosteje se to zgodi, kadar nasilje prijavljajo žrtve, ki ne poznajo pravne ureditve v Sloveniji in zaščitnih ukrepov, ki jih lahko izreče policija. Pomembno je torej, da naslovimo tako situacije, kjer je nasilje v intimno partnerskem odnosu oz. družini obravnavano kot prekršek kot tisto, ki je obravnavano kot kaznivo dejanje, saj žrtve potrebujejo zaščito v obeh primerih. Sodelovanje žrtve v kateremkoli postopku je zanjo velik korak v smeri večje varnosti. Ob ustrezni podpori, bodo tako žrtve motivirane izpovedati vedno več, zaradi česar bodo lahko s strani države prejele ustreznejšo zaščito. Velja pa tudi obratno – če ob prvih poskusih izpovedi doživijo mlačen odziv institucij v smislu globe, za nadaljnje prijave ne bodo motivirane, storilci pa bodo celo opogumljeni in bodo lahko nasilje še stopnjevali. To bi žrtve dodatno ogrozilo. Zato je za varnost žrtev pomembno, da se dovoljenje za začasno prebivanje izda vsaki žrtvi, ki kot priča ali oškodovanka sodeluje v kateremkoli postopku zoper povzročitelja, prekrškovnem, kazenskem ali drugem. Pri tem posebej izpostavljamo, da pod »zavod« mislimo tudi Center za socialno delo. Žrtve nasilja (ki so tujke) se namreč veliko lažje kot na policijo zglasijo prav na center za socialno delo (CSD) in strokovnim delavcem na CSD-ju zaupajo, da doživljajo nasilje. Prav tako je CSD velikokrat po uradni dolžnosti obveščen o zaznavi nasilja v družini s strani šol ali drugih institucij, še posebej, ko gre za družino, v kateri so mladoletni otroci, zato je pomembno da vključimo CSD kot enega od organov, ki bo pristojen za izdajanje potrdil o tem ali so kot družina vključeni v obravnavo nasilja v družini pri njih in koliko so aktivni. S tem spodbudimo tudi žrtve, da se vključijo v mrežo pomoči, ki je izjemno pomembna za razreševanje stiske, v kateri so se znašle
(Avtor plakata na naslovnici: Blaž Ritmanič (Formitas BBDO); zmagovalni plakat 11. natečaja Plaktivat “Ni opravičila v sodelovanju z društvom SOS telefon)
