Noseče delavke in starši sodijo pod eno izmed petih kategorij posebno zavarovanih delavcev. Sploh se varstvo kaže preko delodajalčevih možnostih odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kjer ta kategorija delavcev uživa najmočnejše varstvo izmed vseh, dodatno pa se zagotavlja varstvo zavoljo varnosti in zdravja pri delu, ki se odraža v večplastnih pravicah staršev in nosečih delavk, nekatere od njih pa zajemajo varstvo celo vseh delavcev in delavk.
Najširšo pravico predstavlja določba 148. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), ki kot splošno obveznost delodajalca določa, da mora na delavčev predlog o drugačni prerazporeditvi delovnega časa omogočiti delavcu lažje usklajevanje družinskih in poklicnih obveznosti oziroma da mora zavrnitev takega predloga pisno obrazložiti. Ta pravica ne pripada le delavcem in delavkam z otroki temveč tudi tistim, ki imajo obveznost do ostalih družinskih članov (npr. bolni starši).
Nadalje, varstvo, ki ga ponuja zakonodaja, pripada delavkam med in po nosečnosti, ter staršem. Varstvo te kategorije delavcev je urejeno v določbah zakona o delovnih razmerjih, zakonu o starševskem varstvu in družinskih prejemkih, zakonu o varnosti in in zdravju pri delu ter v Pravilniku o varovanju zdravja pri delu nosečih delavk, ki so pred kratkim rodile ter doječih delavk.
Po določbah ZDR-1 je prepovedano opravljanje del v času nosečnosti in dojenja, ki bi delavke izpostavilo okoliščinam, dejavnikom oziroma delovnim pogojem, ki bi lahko ogrozili njihovo zdravje in zdravje otroka.
Nadalje, v povezavi z nočnim in nadurnim delom za delavke v času dojenja oz. nosečnosti, zakon določa absolutno prepoved nočnega in nadurnega dela, če bi tako delo škodovalo njej, otroku ali zarodku. Staršem, ki negujejo otroka do 3 leta starosti, nudi pravico, da ne soglašajo z nočnim ali nadurnim delom, torej lahko delo opravljajo le, če se s tem predhodno PISNO strinjajo. Staršem samohranilcem, ki negujejo otroka mlajšega od 7 let, hudo bolnega otroka ali otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo, zakon prav tako daje pravico, da nočno in nadurno delo opravljajo le ob podaji predhodnega vsakokratnega pisnega dovoljenja.
Zakonsko določena je tudi pravica doječih delavk, zaposlenih za polni delovni čas glede odmora za dojenje. Te imajo, na podlagi potrdila specialista pediatra, pravico do eno urnega odmora za dojenje ter do nadomestila za ta čas, do 18. meseca starosti otroka.
Zakon določa tudi upravičence, količino ter način izrabe materinskega, očetovskega in starševskega dopusta, ki ga je delodajalec delavcem dolžan omogočiti, ter nadomestilo za le-tega.
Starši so poleg dopusta, pod pogoji iz zakona, upravičeni tudi do krajšega delovnega časa in do plačila prispevkov za socialno varnost zaradi starševstva. Pravico do tega lahko koristi eden od staršev naenkrat.
Pri varstvu v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zakon kategorizira 3 skupine varovanih oseb; nosečnice, doječe matere do 1. leta starosti otroka in starše, ki izrabljajo starševski dopust. Slednji so varovani pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi še dodatni mesec po vrnitvi na delovno mesto.
Zakon nudi tem delavcem varstvo v primeru vseh razlogov za odpoved delovnega razmerja, razen v primeru izredne odpovedi ter pri prenehanju delodajalca. V primeru redne odpovedi iz krivdnega razloga, mora delodajalec predhodno pridobiti soglasje inšpektorja za delo, brez tega odpoved ni zakonita.
Pomembno, ko govorimo o odpovedi je tudi razumeti razliko med tem, ali je pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen ali nedoločen čas, saj v primeru, da je pogodba sklenjena za določen čas, ki preneha po poteku časa, določenega s pogodbo, delavec ni upravičen do varstva. Varstvo je namreč nudeno le pred odpovedjo in ne pred potekom časa.
Za zaključek je pomembno poudariti, da je predpogoj za uveljavljanje vseh upravičenj in varstva, ki jih zakonodaja zagotavlja, nujna informiranost in predložitev ustrezne dokumentacije delodajalcu, pred in v rokih, ki jih zakon za to določa.
Vir naslovne slike: ciphr.com
Pravni nasvet in brošuro je pripravila Eva Mršnik.