Menu
Štiri situacije v zadnjih dneh.
Prva situacija. Kličem našega uporabnika, kakšna je situacija z njegovim zdravjem. Ima namreč hude zdravstvene težave, možgansko anevrizmo, težave z jetri. Pravi, da ni ok, ampak da vseeno razmišlja, da bi prekinil bolniško. Ne more (pre)živeti z višino bolniškega nadomestila. Vprašam ga, kaj mu je nazadnje rekel zdravnik. Pove, da mu je rekel, da se lahko v tem trenutku že manjši fizični napor zanj konča tragično. Vsaka debata o pre-nizkih bolniških nadomestilih in plačah se tukaj konča.
Druga situacija. Kliče me žena našega uporabnika. Pove, da je njen mož pristal na urgenci. Ima hude krče v roki. Že od prej pa ima hude bolečine v hrbtu. Pove, da so mu zdravniki rekli, da bo lahko izgubil roko. On je delal. Ker “mora”. Razen njegove plače nimata nobenih sredstev. Tudi ona ima zdravstvene težave. Njega vprašam, kaj bo, če izgubi roko, že pred tem sem ga nekajkrat opozoril, naj se neha tako zafrkavati z lastnim zdravjem.
Tretja situacija. Poslušam pogovor sodelavke z našim uporabnikom. Ta ji razlaga, da ga zdaj nekaj časa ni bilo. Da je pristal v bolnici. Srčna kap. “Na srečo” ni bila “tako huda”. Pove, da je pred tem kar nekaj časa delal dve izmeni vsak dan, prvo je osem ur delal v eni kuhinji, nato takoj osem ur še v drugi. Pove, da so doma rabili denar, krediti pa to. Sodelavka mu je vljudno zabrusila: “Kaj pa bi od tebe imela tvoja družina, če bi te srčna kap vzela”?
Četrta situacija. Pred kratkim sem bil s sodelavko na obisku pri enem našem uporabniku v rehabilitacijskem inštitutu SOČA. Delavec je imel zastoj srca. Komaj je preživel, zdaj je v postopku rehabilitacije. Imel je precej sreče, saj je njegov sin slučajno pozabil denarnico in se vrnil domov, ko je njega doletel zastoj srca. Zdravniki so mu pred operacijo sicer rekli, da ga bodo poskusili rešiti, a da so možnosti kar majhne. Preživel je. V pogovoru nama je rekel, da je celo življenje samo delal. Cele dneve. Sobote. Nedelje. Vsak dan. A ko se mu je to zgodilo, in zdaj ko je preživel, da vidi, da ga ni denarja na svetu, ki bi nadomestil zdravje. In da je zdaj miren sam s sabo, da se trudi z rehabilitacijo, da ga veselijo obiski družine.
Iskreno sem že zdavnaj nehal šteti, kolikokrat sem od delavk in delavcev slišal besedo “moram”. Moram zdržati, tako pač je. Kaj naj. Moram delati najmanj 240 ur mesečno, pa še kaj zraven.
In točno za tem “moram” ostajajo uničena delavska telesa, na katera se nalagajo invalidnosti. Potem pa samo še bolj udari revščina. Da ne govorimo o spremljajoči socialni izolaciji, ko se tako fizično in psihično uničeni delavci preprosto tudi socialno zaprejo.
Dajmo že enkrat nehat s tem “moram” in se pogovorimo o tem, zakaj se preveč delavk in delavcev spravlja v takšne situacije, kjer zamenjajo svoje zdravje za višjo plačo.
Kajti preprosto ne bi smelo prihajati do takšnih situacij. Ne bi smelo prihajati do situacij, ko se recimo poklicni vozniki pogovarjajo med sabo o svojih zdravstvenihi težavah in zelo hitro ugotovijo, da imajo praktično vsi iste diagnoze, ali ko se čistilke pogovarjajo med sabo in ugotavljajo, da jejo iste protibolečinske tablete, da “zdržijo” svojo izmeno. In tako naprej.
Goran Lukić
Delavska svetovalnica
Na današnji novinarski konferenci smo govorili o absentizmu – oziroma bolje rečeno prisilnemu prezentizmu na delovnem mestu.
Med našimi uporabniki na bolniških staležih zaznavamo vedno več primerov neustreznega vodenja postopkov s strani delodajalcev, osebnih zdravnikov, imenovanih zdravnikov ter pristojnih komisij – posledično so za delo nezmožni ljudje prisiljeni delati in poslabševati svoje zdravstveno stanje ali pa izgubiti službo.
Po celi verigi tekom postopkov so delavke in delavci izpostavljeni tveganju:
– slabi delovni pogoji, ki vodijo v preobremenjenost delavk in delavcev;
– pritiski delodajalcev po prisotnosti na delovnem mestu in pogosti primeri, ko ne izdajo poškodbenega lista;
– nepravilno izdajanje bolniškega staleža kot »bolezen« ali kot »poškodba izven dela«;
– popolna odsotnost opozarjanja na poklicno bolezen po celotni zdravniški strukturi (osebni zdravnik, zdravnik specialist, komisije ZZZS);
– frekventne neutemeljene prekinitve bolniškega staleža s strani imenovanega zdravnika in posledično dolg pritožbeni postopek, ki delavca velikokrat stane tudi celotnega dopusta, ker čaka na odločitev drugostopenjskega organa;
– izjemno dolge čakalne vrste na specialistične preglede in preiskave, katere imenovani zdravnik na koncu dostikrat ignorira;
– le občasni pregledi delavcev na pristojnih komisijah ZZZS.
Zaradi vsega navedenega napovedujemo ukrepanje z ustreznimi pravnimi sredstvi zoper odgovorne osebe na pristojnih organih ZZZS.
Ali kako so se slovenski delodajalci pri napotovanju delavcev leta in leta izogibali odgovornosti za poškodbe svojih delavcev med delom v tujini …
Delavec je bil napoten na delo na gradišču v Nemčiji. Formalno je bil zaposlen pri slovenskem delodajalcu, vendar je delo na gradišču organiziralo nemško podjetje. Delavec je izvajal dela na višini dveh metrov po navodilih delovodje. Medtem, ko je delal z vibratorjem za beton, ga je udaril žerjav, ki je prenašal beton. Utrpel je poškodbe na obeh nogah.
Z žerjavom je upravljal zaposleni nemškega delodajalca, ki je po slovenski zakonodaji odgovoren za škodo, ki jo je njihov zaposleni povzročil. In tu se je zapletlo: kakšno odgovornost, če kakšno, nosi v tem primeru primarni slovenski delodajalec, ki je delavca napotil v Nemčijo?
Za varnost in zdravje pri delu je po Zakonu o delovnih razmerjih odgovoren (formalni) delodajalec. V primeru odsotnosti primarnega delodajalca pa je za našteto odgovoren tudi (dejanski) delodajalec, ki je prisoten na delovišču in dejansko organizira delo.
Toda slovenska sodišča so vzpostavila sodno prakso, ki odrešuje formalnega delodajalca, ko je delovišče, kamor je napotil delavce, pod nadzorom drugega delodajalca. Primer poškodbe pri delu, ki smo jo opisali, je iz leta 2017. Delavec se na koncu ni odločil za tožbo – ravno zaradi vzpostavljene sodne prakse.
Preskočimo v leto 2024: Ustavno sodišče odloča o odškodninski odgovornosti formalnega delodajalca v primeru delavca, ki je bil zaposlen kot pomožni ključavničar in opravljal monterska dela. Toženi formalni delodajalec ga je napotil na delo v Turčijo, kjer se je poškodoval – jeklena konstrukcija mu je zaradi prehitrega spusta strojnika, ki je upravljal viličarja, padla na roko in mu huje stisnila prst. Poškodba mu je onemogočila delo, saj prst ni gibljiv in ga konstantno boli. Odločil se je za tožbo, da uveljavi odškodnino. Vendar sodišča niso ugotovila odgovornosti formalnega delodajalca v skladu z dotedanjo sodno prakso. Zato je delavec vložil ustavno pritožbo.
Ustavno sodišče je aprila 2024 ugotovilo, da taka sodna praksa ni v skladu z določbo o varstvu dela iz 66. člena Ustave RS, saj omogoča, da se delodajalec, s katerim ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, popolnoma izogne izpolnjevanju obveznosti iz naslova zagotavljanja varnega in zdravega dela za napotene delavce. Ustavno sodišče je odločilo, da odgovornost nosita tako formalni kot dejanski delodajalec, s čimer naposled prekinja dolgoletno sporno prakso slovenskih sodišč.
Naslovna fotografija: “Construction Worker, Amsterdam” by mbrochh is licensed under CC BY-SA 2.0.
Pokličite na brezplačno
telefonsko številko: