Na današnji novinarski konferenci smo govorili o absentizmu – oziroma bolje rečeno prisilnemu prezentizmu na delovnem mestu.

Med našimi uporabniki na bolniških staležih zaznavamo vedno več primerov neustreznega vodenja postopkov s strani delodajalcev, osebnih zdravnikov, imenovanih zdravnikov ter pristojnih komisij – posledično so za delo nezmožni ljudje prisiljeni delati in poslabševati svoje zdravstveno stanje ali pa izgubiti službo.

Po celi verigi tekom postopkov so delavke in delavci izpostavljeni tveganju:

– slabi delovni pogoji, ki vodijo v preobremenjenost delavk in delavcev;

– pritiski delodajalcev po prisotnosti na delovnem mestu in pogosti primeri, ko ne izdajo poškodbenega lista;

– nepravilno izdajanje bolniškega staleža kot »bolezen« ali kot »poškodba izven dela«;

– popolna odsotnost opozarjanja na poklicno bolezen po celotni zdravniški strukturi (osebni zdravnik, zdravnik specialist, komisije ZZZS);

– frekventne neutemeljene prekinitve bolniškega staleža s strani imenovanega zdravnika in posledično dolg pritožbeni postopek, ki delavca velikokrat stane tudi celotnega dopusta, ker čaka na odločitev drugostopenjskega organa;

– izjemno dolge čakalne vrste na specialistične preglede in preiskave, katere imenovani zdravnik na koncu dostikrat ignorira;

– le občasni pregledi delavcev na pristojnih komisijah ZZZS.

Zaradi vsega navedenega napovedujemo ukrepanje z ustreznimi pravnimi sredstvi zoper odgovorne osebe na pristojnih organih ZZZS.

Ali kako so se slovenski delodajalci pri napotovanju delavcev leta in leta izogibali odgovornosti za poškodbe svojih delavcev med delom v tujini …

Delavec je bil napoten na delo na gradišču v Nemčiji. Formalno je bil zaposlen pri slovenskem delodajalcu, vendar je delo na gradišču organiziralo nemško podjetje. Delavec je izvajal dela na višini dveh metrov po navodilih delovodje. Medtem, ko je delal z vibratorjem za beton, ga je udaril žerjav, ki je prenašal beton. Utrpel je poškodbe na obeh nogah.

Z žerjavom je upravljal zaposleni nemškega delodajalca, ki je po slovenski zakonodaji odgovoren za škodo, ki jo je njihov zaposleni povzročil. In tu se je zapletlo: kakšno odgovornost, če kakšno, nosi v tem primeru primarni slovenski delodajalec, ki je delavca napotil v Nemčijo?

Za varnost in zdravje pri delu je po Zakonu o delovnih razmerjih odgovoren (formalni) delodajalec. V primeru odsotnosti primarnega delodajalca pa je za našteto odgovoren tudi (dejanski) delodajalec, ki je prisoten na delovišču in dejansko organizira delo.

Toda slovenska sodišča so vzpostavila sodno prakso, ki odrešuje formalnega delodajalca, ko je delovišče, kamor je napotil delavce, pod nadzorom drugega delodajalca. Primer poškodbe pri delu, ki smo jo opisali, je iz leta 2017. Delavec se na koncu ni odločil za tožbo – ravno zaradi vzpostavljene sodne prakse.

Preskočimo v leto 2024: Ustavno sodišče odloča o odškodninski odgovornosti formalnega delodajalca v primeru delavca, ki je bil zaposlen kot pomožni ključavničar in opravljal monterska dela. Toženi formalni delodajalec ga je napotil na delo v Turčijo, kjer se je poškodoval – jeklena konstrukcija mu je zaradi prehitrega spusta strojnika, ki je upravljal viličarja, padla na roko in mu huje stisnila prst. Poškodba mu je onemogočila delo, saj prst ni gibljiv in ga konstantno boli. Odločil se je za tožbo, da uveljavi odškodnino. Vendar sodišča niso ugotovila odgovornosti formalnega delodajalca v skladu z dotedanjo sodno prakso. Zato je delavec vložil ustavno pritožbo.

Ustavno sodišče je aprila 2024 ugotovilo, da taka sodna praksa ni v skladu z določbo o varstvu dela iz 66. člena Ustave RS, saj omogoča, da se delodajalec, s katerim ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, popolnoma izogne izpolnjevanju obveznosti iz naslova zagotavljanja varnega in zdravega dela za napotene delavce. Ustavno sodišče je odločilo, da odgovornost nosita tako formalni kot dejanski delodajalec, s čimer naposled prekinja dolgoletno sporno prakso slovenskih sodišč.

Naslovna fotografija: “Construction Worker, Amsterdam” by mbrochh is licensed under CC BY-SA 2.0.