Štiri situacije v zadnjih dneh.
Prva situacija. Kličem našega uporabnika, kakšna je situacija z njegovim zdravjem. Ima namreč hude zdravstvene težave, možgansko anevrizmo, težave z jetri. Pravi, da ni ok, ampak da vseeno razmišlja, da bi prekinil bolniško. Ne more (pre)živeti z višino bolniškega nadomestila. Vprašam ga, kaj mu je nazadnje rekel zdravnik. Pove, da mu je rekel, da se lahko v tem trenutku že manjši fizični napor zanj konča tragično. Vsaka debata o pre-nizkih bolniških nadomestilih in plačah se tukaj konča.
Druga situacija. Kliče me žena našega uporabnika. Pove, da je njen mož pristal na urgenci. Ima hude krče v roki. Že od prej pa ima hude bolečine v hrbtu. Pove, da so mu zdravniki rekli, da bo lahko izgubil roko. On je delal. Ker “mora”. Razen njegove plače nimata nobenih sredstev. Tudi ona ima zdravstvene težave. Njega vprašam, kaj bo, če izgubi roko, že pred tem sem ga nekajkrat opozoril, naj se neha tako zafrkavati z lastnim zdravjem.
Tretja situacija. Poslušam pogovor sodelavke z našim uporabnikom. Ta ji razlaga, da ga zdaj nekaj časa ni bilo. Da je pristal v bolnici. Srčna kap. “Na srečo” ni bila “tako huda”. Pove, da je pred tem kar nekaj časa delal dve izmeni vsak dan, prvo je osem ur delal v eni kuhinji, nato takoj osem ur še v drugi. Pove, da so doma rabili denar, krediti pa to. Sodelavka mu je vljudno zabrusila: “Kaj pa bi od tebe imela tvoja družina, če bi te srčna kap vzela”?
Četrta situacija. Pred kratkim sem bil s sodelavko na obisku pri enem našem uporabniku v rehabilitacijskem inštitutu SOČA. Delavec je imel zastoj srca. Komaj je preživel, zdaj je v postopku rehabilitacije. Imel je precej sreče, saj je njegov sin slučajno pozabil denarnico in se vrnil domov, ko je njega doletel zastoj srca. Zdravniki so mu pred operacijo sicer rekli, da ga bodo poskusili rešiti, a da so možnosti kar majhne. Preživel je. V pogovoru nama je rekel, da je celo življenje samo delal. Cele dneve. Sobote. Nedelje. Vsak dan. A ko se mu je to zgodilo, in zdaj ko je preživel, da vidi, da ga ni denarja na svetu, ki bi nadomestil zdravje. In da je zdaj miren sam s sabo, da se trudi z rehabilitacijo, da ga veselijo obiski družine.
Iskreno sem že zdavnaj nehal šteti, kolikokrat sem od delavk in delavcev slišal besedo “moram”. Moram zdržati, tako pač je. Kaj naj. Moram delati najmanj 240 ur mesečno, pa še kaj zraven.
In točno za tem “moram” ostajajo uničena delavska telesa, na katera se nalagajo invalidnosti. Potem pa samo še bolj udari revščina. Da ne govorimo o spremljajoči socialni izolaciji, ko se tako fizično in psihično uničeni delavci preprosto tudi socialno zaprejo.
Dajmo že enkrat nehat s tem “moram” in se pogovorimo o tem, zakaj se preveč delavk in delavcev spravlja v takšne situacije, kjer zamenjajo svoje zdravje za višjo plačo.
Kajti preprosto ne bi smelo prihajati do takšnih situacij. Ne bi smelo prihajati do situacij, ko se recimo poklicni vozniki pogovarjajo med sabo o svojih zdravstvenihi težavah in zelo hitro ugotovijo, da imajo praktično vsi iste diagnoze, ali ko se čistilke pogovarjajo med sabo in ugotavljajo, da jejo iste protibolečinske tablete, da “zdržijo” svojo izmeno. In tako naprej.
Goran Lukić
Delavska svetovalnica
