Menu
< Nazaj
V Sloveniji velja bruto sistem dohodkov. Vsi zneski, določeni v kolektivnih pogodbah dejavnosti, podjetniških kolektivnih pogodbah, pogodbi o zaposlitvi, so izkazani v bruto vrednosti. Od prejetega bruto zneska zaposlenega se obračunajo in odvedejo prispevki za socialno varnost in dohodnina, tako dobljeni znesek je neto plača zaposlenega.
Bruto plača – prispevki za socialno varnost (23,1 odstotka) – dohodnina = neto plača.
Osnovna plača delavca oziroma delavke je določena s pogodbo o zaposlitvi. Je podlaga oziroma osnova za izračun delavčeve plače in za obračun drugih sestavin plače (dodatki, delovna uspešnost, nadomestil). Osnovna plača ne more biti nižja od najnižje osnovne plače oziroma izhodiščne plače ustreznega tarifnega razreda kolektivne pogodbe dejavnosti.
Minimalna plača od 1. januarja 2026 znaša 1481,88 bruto. Iz njene definicije pa so izločeni vsi dodatki, določeni z zakoni, predpisi in kolektivnimi pogodbami (dodatek za delovno dobo, dodatki za posebne pogoje dela iz razporeditve delovnega časa in dodatki za posebne pogoje dela, neugodne vplive okolja in nevarnosti pri delu ter plačilo za delovno uspešnost). To pomeni, da se vsi omenjeni dodatki obračunajo in prištejejo k znesku minimalne plače.
Dodatek za delo ob nedeljah in dodatek za delo na dela proste dneve se po zakonu med seboj izključujeta.
Višina teh dodatkov je določena v kolektivnih pogodbah, in sicer v odstotku ali v nominalnem znesku. Osnova za obračun dodatkov (ki so določeni z odstotkom) je osnovna plača delavca oziroma delavke za polni delovni čas oziroma ustrezna urna postavka.
Primer: Osnovna bruto plača za polni delovni čas znaša 1500 evrov. Zaposlenemu pripada dodatek za nočno delo v višini 50 odstotkov za 8 ur dela. Urna postavka znaša 8,62 evra (= 1500 evrov/174 ur). Za 8 ur nočnega dela zaposlenemu pripada dodatek za nočno delo v višini 34,48 evra (= 8,62 evra/uro x 8ur x 50 odstotkov/100).
Poleg določil glede dodatkov, urejenih v zakonu o delovnih razmerjih, vprašanje dodatkov urejajo tudi kolektivne pogodbe dejavnosti. Te določijo tudi druge posebne dodatke za pogoje dela – na primer:
Pravice do dodatka za delovno dobo ni mogoče odpraviti, saj ima delavec oziroma delavka pravico do omenjenega dodatka po zakonu o delovnih razmerjih (129. člen). Kolektivne pogodbe dejavnosti dodatek in višino dodatkov določajo različno. Nekatere kolektivne pogodbe določajo dodatek na način, da se upošteva skupna delovna doba, pri vseh predhodnih delodajalcih. Nekatere kolektivne pogodbe pa dodatek določajo zgolj za delovno dobo pri zadnjem delodajalcu.
Kolektivne pogodbe dejavnosti določajo različne višine dodatka za delovno dobo. Najbolj pogosto v višini 0,5 odstotka, posamezne kolektivne pogodbe pa višje oziroma nižje od 0,5 odstotka.
Če ni s kolektivno pogodbo dejavnosti določeno drugače ali če delodajalca ne zavezuje nobena kolektivna pogodba dejavnosti, velja, da delavcu oziroma delavki pripada dodatek za delovno dobo najmanj v višini 0,5 odstotka od osnovne plače za vsako leto izpolnjene delovne dobe.
Za čas oziroma ure, ko so bila izplačana nadomestila (letni dopust, praznik, bolniška odsotnost), se dodatek za delovno dobo ne obračuna, saj je ta že vključen v osnovo, ki je podlaga za obračun nadomestil.
Med povračila stroškov v zvezi z delom, ki so zakonsko določeni, spadajo:
Kolektivne pogodbe pa med povračilo stroškov v zvezi z delom določajo in razvrščajo tudi:
Vsaka kolektivna pogodba dejavnosti tako pravico kot višino povračil definira drugače. Zakon o delovnih razmerjih določa, da če višina povračila stroškov v zvezi z delom ni določena s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti, se ta določi s podzakonskim aktom ali na podjetniški ravni.
Zakon o delovnih razmerjih glede povračila stroškov v zvezi z delom določa tudi, da če delavec spremeni prebivališče in se mu zaradi selitve povečajo stroški prevoza, je do povečanega povračila upravičen le, če je tako določeno s kolektivno pogodbo dejavnosti ali če se tako sporazume z delodajalcem.
Povračilo stroškov za prehrano med delom oziroma regres za prehrano, ki so enaki ali nižji od 7,96 evra na dan, se ne všteva v davčno osnovo.
Povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela se ne všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja do višine 0,21 evra za vsak polni kilometer razdalje med običajnim prebivališčem in mestom opravljanja dela za vsak dan prisotnosti na delu, če je mesto opravljanja dela vsaj en kilometer oddaljeno od delavčevega običajnega prebivališča.
Povračila stroškov za prevoz na delo in z dela so do zneska 140 evrov neobdavčena (ne glede na to, ali zaposleni prejme povračilo iz naslova kilometrine, zneska javnega prevoza, nakupa vozovnice ipd.) pod pogojem, da je delavec na delu prisoten vsaj en dan v mesecu in da je njegovo običajno prebivališče vsaj en kilometer oddaljeno od mesta opravljanja dela.
Najnižji znesek regresa, ki ga je delodajalec dolžan izplačati, je zakonsko določen, in sicer v višini minimalne plače. V letu 2026 je znesek minimalne plače 1481,88 evra, zato je takšna tudi minimalna višina regresa za letni dopust.
Delodajalec mora regres izplačati najpozneje do 1. julija tekočega koledarskega leta. Manj kot znesek minimalne plače lahko delavec oziroma delavka prejme, če ima pravico do izrabe sorazmernega dela letnega dopusta ali pa je zaposlen s krajšim delovnim časom. V tem primeru prejme le sorazmerni del regresa.
S kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti se lahko za primer nelikvidnosti delodajalca določi poznejši rok izplačila regresa, vendar najpozneje do 1. novembra tekočega koledarskega leta.
Kolektivne pogodbe dejavnosti lahko določijo višje zneske regresa, kot ga določa zakon.
Zimski regres mora biti izplačan v denarni obliki. Zimski regres mora biti izplačan do 18. decembra tekočega koledarskega leta, v primeru nelikvidnosti delodajalca pa se lahko izplača do 31. marca naslednjega leta (ta možnost mora sicer biti določena v kolektivnih pogodbah dejavnosti). Zimski regres za leto 2026 znaša 740,94 evra bruto, kar predstavlja polovico zakonsko določene minimalne plače za leto 2026 (\(1.481,88\) evra bruto).
ZDR-1 določa, da je, če s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti ni urejeno drugače, delodajalec delavcu, ki je bil pri njem zaposlen najmanj pet let in se upokoji, ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi dolžan izplačati odpravnino v višini dveh povprečnih mesečnih plač v Republiki Sloveniji za pretekle tri mesece oziroma v višini dveh povprečnih mesečnih plač delavca za pretekle tri mesece, če je to za delavca ugodneje.
Plačo se izplačuje za plačilna obdobja, ki ne smejo biti daljša od enega meseca, ter se izplača najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja. V primeru, ko je plačilni dan dela prost, se plača izplača najkasneje prvi naslednji delovni dan.
Plačo, povračila stroškov v zvezi z delom in druge prejemke delavca je potrebno izplačevati prek bančnega računa, pri čemer ZDR-1 dopušča, da se s kolektivno pogodbo dejavnosti določi drugačen način izplačevanja povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov (ZDR-1; 135. člen).
Delodajalec mora delavcu ob vsakokratnem izplačilu plače izdati pisni obračun plače do konca plačilnega dne (ZDR-1; 135. člen), iz katerega so razvidni podatki o plači, nadomestilu plače, povračila stroškov v zvezi z delom in drugi prejemki, do katerih je delavec upravičen na podlagi zakona, kolektivne pogodbe, splošnega akta delodajalca ali pogodbe o zaposlitvi, obračun in plačilo davkov in prispevkov ter plačilni dan. Iz pisnega obračuna morajo biti razvidni tudi podatki o delavcu in delodajalcu (135. člen zakona o delovnih razmerjih).
POZOR! pisni obračun plače se šteje kot verodostojna listina, na podlagi katere je mogoče izdati sodno izvršbo.
Vir informacij: Zakon o delovnih razmerjih, Zveza svobodnih sindikatov Slovenije
Pokličite na brezplačno
telefonsko številko: